• nemški,german,deutsch
  • angleški,english
  • Raduha 56, 3334 Luče ob Savinji
  • 03 83 93 880
  • mizarstvo.selisnik@siol.net

Alojz Selišnik je diplomirani inženir lesarstva, ki je v domačih Lučah leta 1990 prevzel mizarsko delavnico svojega očeta. Če je ded izdeloval vse, od stolov in miz, danes iz družinskega podjetja Melu odhajajo masivna notranja vrata. Dela imajo veliko, kljub temu pa Selišnik pri delu z lesom opozarja na veliko vlogo države. Za ogled celotnega članka pritisnite gumb več.

 

»Za lastno preskrbo je v državi lesa več kot dovolj, država kot največji lastnik gozda pa mora z regulativo omogočiti, da bomo les najprej porabili sami. V gozdu ne raste zato, da ga bo država okroglega prodajala preprodajalcem, ne da bi ga slovenski lesarji prej predelali. Kolikor se pač da. Ali v obliki plošč, tramov, polizdelkov ali pa končnih izdelkov, kot so mize, stoli, vrata ...,« poudarja.

V njegovem družinskem podjetju uporabljajo slovenski les. Nanj je navezan že od otroštva, prvo mizarsko delavnico je odprl že njegov ded leta 1933. Če je ded izdeloval praktično vse iz lesa, se je oče že specializiral, razlaga Selišnik: »Naredil je mojstrsko šolo v Ljubljani in je ugotavljal, da je specializacija nujna. Usmeril se je v izdelavo lesenih rolet, potem v masivna harmonika vrata. Tako smo vedno imeli nek specializiran proizvod.« Kljub temu so vedno znali narediti tudi še kaj drugega, še posebej če so imeli posebne zahteve.

Danes v podjetju, kjer je 35 zaposlenih, izdelujejo masivna notranja vrata. Delajo s precej zahtevnimi stroji in specialnimi orodji, tudi robot ne manjka. Romantično razmišljanje o mizarjih, ki vse delajo ročno, je res zgolj romantično, razlaga Selišnik: »Ročno kuhinje ne moreš narediti, ker ti tega nihče ne bo plačal, ker bo predrago. Prav tako ne moreš biti nekje na razpolago zgolj za to, da boš popravljal polomljene stole in mize, ker se finančno ne izide. Za posamezno uro dela, poleg plačila in prispevkov za delavca, pa seveda vseh stroškov s prostorom in materialom, je treba namreč računati vsaj 16 evrov. Izključno ročno delo tako pride v poštev pri izdelovanju spominkov, skled, umetniških skulptur ali pri izdelavi inštrumentov. Ampak zato pa so vsi ti leseni izdelki tako dragi.«

Robot mizarstvo Melu

Občutek za lepo

Selišnik za delo v podjetju išče vse lesarske profile od mizarjev, lesnih tehnikov do lesnih inženirjev. Pravi, da je šolski sistem za te poklice naredil veliko škode: »Učencem so rekli, da če ne bodo pridni, bodo šli pa za mizarja ali za 'šlosarja'. Danes nam pa prav teh manjka. Pa je tudi delo z lesom intelektualno. Včasih so mizarji in tesarji znali narediti lepe hiše, pa sploh ni bilo arhitektov. Imeli so arhitekturno znanje, upoštevali so zlati rez, proporce, vedeli so, kaj je lepo in kaj ni. Za tako delo potrebuješ ljudi z intelektom, ki imajo občutek za les.«

Prav občutek za les in estetiko je ključen tudi pri delu s stroji, razlaga. Ni namreč vseeno, kako boš desko dal v stroj, da bo po obdelavi lepa: »Les ni kovina, kjer je vseeno, kako jo obrneš. Od začetka do konca moraš vedeti, kako ga boš obračal, sestavljal, da bo produkt na koncu lep. Moraš vedeti, koliko grč, razpok boš dal skupaj, da bo videti tako, kot mora.« Dodaja, da je treba slediti trendom, saj se vrata spreminjajo tako, kot se spreminja moda. »Vrat, ki smo jih izdelovali pred desetimi leti, danes ne bi mogli prodati. Trenutno je najbolj popularen hrast.«

ročno izrezljan detajl podboja

Spodbuda za nakup lesenih izdelkov

Masivna vrata pri njih izdelajo v nekaj urah, najmanj v dveh, lahko pa traja tudi petnajst ur. Prodajajo jih tudi v tujino, predvsem bližnjo Avstrijo in Nemčijo. Prav Avstrijci in Nemci imajo, kot ugotavlja Selišnik, lepši odnos do lesa kot Slovenci: »Oni so prav zaljubljeni v les in naravne materiale, imajo pa tudi večjo kupno moč. Dejstvo je namreč, da so izdelki iz masivnega lesa izdelki višjega cenovnega razreda. Vendar pri nas država spodbuja kurjenje lesa s subvencijami, ko subvencionira peči, namesto da bi spodbujala nakup lesenih izdelkov iz masivnega lesa.«

les brez dodane vrednosti

V njegovem podjetju bodo ostali pri izdelavi vrat, vsaj dokler imajo dovolj naročil. Selišnik pravi, da se gospodarska rast pozna, da pa je kljub temu pritisk tako na ceno kot na kakovost čedalje večji. Ob tem poudarja, da je nujno treba skrbeti za stik s stroko: »Boljši ko bomo strokovnjaki, več bomo delali.«

 

Povzeto iz časnika DELO